Sibirska aronija – da boste zdravi vse do smrti

Sibirska aronija (Aronia Melanocarpa) izvira iz Severne Amerike. Šele kasneje so jo prenesli v Sibirijo in severne predele vzhodne Evrope. Njene zdravilne lastnosti so najprej spoznali Indijanci, saj so jo uporabljali v prehrani. Znanstveniki so se začeli z njo ukvarjati šele v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja. Vse odtlej tečejo intenzivne raziskave o njenih zdravilnih lastnostih. zato hitro pridobiva status zdravilne rastline.

Vir: www.vitafit.si

Zreli plodovi aronije vsebujejo velike količine biofenola, tanina, katehina, flavonida, antocianina (največ od doslej poznanih sadnih vrst), folno kislino, vitaminov A, C (do 10 krat več kot v južnem sadju) več vrst vitaminov B, E in zelo redek vitamin P. V aroniji so tudi betakaroten, kalij, kalcij, železo, mangan, molibden, jod in fosfor. Zaradi zares ogromne količine tanina in flavonida (kjer ima glavno vlogo antocianin) aronijo smatrajo za najmočnejšega doslej poznanega naravnega antioksidanta.

Vzgoja in oskrba

Aronijo v prvi vrsti uporabljamo kot okrasno rastlino na vrtovih. V naravi so rastline, ki rasejo ob robovih gozdov, uspešno pa rastejo tudi, če so posajene pod drevesom. Izredno lepe so spomladi v času cvetenja in zaradi izjemnih jesenskih barv listov.

Aronija je neobčutljiva na sušo, onesnaženost, škodljivce in bolezni. Zato jo lahko pridelujemo tudi ekološko brez kemičnih preparatov. Bujno rastoči grm zraste od 1 do 6 m v višino, lahko pa se ga oblikuje tudi v manjše drevo. V naravi raste aronija največkrat v vlažnih gozdovih in močvirjih. Ljudje aronijo pogosto gojijo kot okrasno rastlino. Zaradi visoke odpornosti na mraz, saj prenese zimskotemperaturo celo do -47°C, aronijo mnogi imenujejo tudi »Sibirska borovnica« in so jo zasadili v Rusiji, na Finskem in na Švedskem.


Vir: http://www.erevija.com

Zdravilne lastnosti in uporaba

Antikarcenogeno delovanje: Učinkovito uničuje maligne celice pri rakastih obolenjih možganov, pljuč, debelega črevesja in jeter. (antocijanin in proantocijanidin)
Antioksidant: Preprečuje nastajanje prostih radikalov in degeneracijo zdravih celic v človeškem tkivu in krvni plazmi. Tako se upočasni tudi proces staranja organizma. (tanini, flavonidi, vitamin C, vitamin E)

Glava: Izboljšuje krvni pretok v glavi in pomaga ob glavobolih in migrenah, upočasnjuje razvoj arteroskleroze in ustvarja močno zaščito pred pojavljanjem demence in nastanka Alzheimerjeve bolezni. (antocianin, vitamin P)

Srce: Znižuje krvni pritisk. Znižuje tudi slab holesterol v normalno stanje in spodbuja višanje dobrega. Omogoča hitrejšo obnovo po srčni in možganski kapi, obnavlja arterijsko mišično tkivo in povečuje njihovo elastičnost. Izboljšuje prekrvavljenost miokarda tako, da po izgubi funkcije starih spodbuja rast nove mreže mikro krvnih žil in ustvarja popolno zaščito za morebitne zamašitve. (antocianin, biofenoli, vitamin P)

Urinarni sistem: Zdravi urinarne infekcije (5 do 10-krat učinkoviteje od kanadske brusnice) in vnetje prostate. (proantocianidin)

Krepitev odpornosti: Preprečuje bakterijske in virusne infekcije – prehladi, gripe, … (biofenoli, vitamin C)

Endokrine žleze: Izboljšuje izločanje hormonov in regulira delo žleze ščitnice, uravnava raven sladkorja in hemoglobina v krvi, delovanje trebušne slinavke (pankreas) in zdravi diabetes. Vsebuje redek sadni sladkor sorbitol, zato je uporaben tudi kot dodatek v dietetiki. (sorbitol, antocianin)

Kri in krvne žile: Izboljšuje krvno sliko in čisti kri, izboljšuje cirkulacijo, znižuje povišan krvni pritisk, zmanjšuje slab holesterol in uravnava sladkor, povečuje elastičnost krvnih žil (posebej pomembno za diabetike) in preprečuje njihovo mašenje, preprečuje arterosklerozo in zmanjšuje težave pri vnetih in razširjenih venah. (flavonidi, vitamin P, proantovianidin, biofenoli)

Želodec: Umirja krče in bolečine v želodcu, zdravi vnetje sluznice želodca, pomaga pri ranah na želodcu in želodčnih nevrozah. (antocianin)

Črevesje: Umirja krče in bolečine v črevesju, vnetje črevesja in preprečuje driske.

Jetra in žolč: Izboljšuje delovanje jeter in pospešuje izločanje žolča. Jetra čisti maščob, regenerira po težjih boleznih, zdravi in regulira vnetje žolčne vrečke in žolčnih kanalov, pomaga pri izločanju žolčnega peska in kamnov. (fenoli, flavonidi)

Oči: Izboljšuje vid, zdravi degenerativne spremembe, ščiti oči pred UV žarki. (antocianin,

Koža: Povečuje elastičnost in občutno znižuje prisotnost bora, s kože odstranjuje temne lise od sonca in razpokane kapilare, osvežuje kožo in upočasnjuje staranje. (vitamin E, betakaroten, flavonidi)

Čiščenje organizma: Veže se za težke kovine in radioaktivne elemente v telesu in omogoča njihovo izločanje, kar je posebej koristno po izpostavljenosti žarčenju v postoperativnih terapijah.

Celjenje ran: Skrajšuje čas celjenja ran in jih dezinficira, kar je še posebej pomembno v postoperativnih procesih. (biofenoli, vitamini P, C in E)

Poleg tega so raziskave ruskih znanstvenikov pokazala, da to sadje pospešuje izločanje težkih kovin in nekaterih radioaktivnih elementov iz telesa. Zaradi preventivnega in zdravilnega delovanja zrelih plodov aronije so jo ruski znanstveniki uvrstili med zdravilne rastline. Znano je, da so po jedrski nesreči v Černobilu plodove aronij uporabljali za blažitev zdravstvenih težav ljudi, ki so bili izpostavljeni žarčenju.

Vsekakor sta sok in čaj aronije zelo zdravilna napitka, ki krepita. Priporoča se ga tako starejšim kot mladim. Stranskih učinkov nima. Vsekakor deluje blagodejno na imunološki sistem, na odpornost organizma in izboljšuje krvno sliko. Razen soka in čaja iz teh dragocenih plodov izdelujejo tudi okusne marmelade, kompote, sadne kaše, želeje, sirupe in razne sadne poslastice, ob mešanju z ostalim sadjem pa dosežemo bogato aromo in lepo temno barvo.

Zreli sladko-kiselkasti plodovi aronije se lahko je sveže brez omejitev, lahko pa se tudi zamrznejo za kasnejšo uporabo. Plodovi so zelo okusni, če jih vmešamo v jogurt, svež sir in ostale mlečne jedi. Zaradi velike količine pektina, ki zlahka želira, so plodovi aronije še posebej okusni, če jih pripravimo kot mešano marmelado s hruškami, ribezom ali marelicami.

Plodovi se lahko tudi sušijo in zmeljejo. Kot moko jih dodajamo testu za kruh, pecivo ali kolače. Iz plodov aronije lahko pripravimo osvežujoče sadne napitke, žganje, liker ali vino. Ne boste verjeli, lahko se uporabi tudi kot prehranska barva za žige na mesu.

Vir: http://www.fruc.si – Aronijo uporabljajo tudi v znani Fructalovi pijači FRUC.

ORAC – antioksidativna kapaciteta

ORAC – the oxygen radical absorbance capacity (antioksidativna kapaciteta) je enota za merjenje vrednosti antioksidantov v hrani. Vsako sekundo je vsaka celica človeškega organizma napadena s tisoči prostih radikalov. Poškodbe, ki s časom nastajajo, ustvarjajo in pospešujejo podlago za razvoj mnogih kroničnih bolezni, denimo nevrodegenerativna in karcenogena obolenja.

Prosti radikali nastajajo kot posledica procesa oksidacije celic. Prav antioksidanti pa so tisti, ki preprečujejo oksidacijo celic v organizmu in ustvarjanje prostih radikalov, že nastale pa nevtralizirajo.

Kmetijsko ministrstvo ZDA je objavilo ugotovitev, da 100 g plodov aronije vsebuje 16.100 ORAC enot = 16.100 µmol/100g. Če vemo, da je priporočljiva dnevna doza za zagotavljanje optimalne antioksidativne zaščite ljudskega tkiva in plazme nekje od 3.000 do 5.000 ORAC enot, potem zadostuje dnevno že 0,1 do 0,2 dcl koncentrata aronije.

V znanstvenih študijah je prav tako objavljeno, da skupni antocianin (najpomembnejši antioksidant) v aroniji znaša okrog 1.480 mg in 664 mg proantocianidina v 100 g svežih plodov, kar je ekstremno visoka koncentracija. Prav tako je ugotovljeno, da je proantocianidin v aroniji pripomogel k preprečevanju razvoja malignic celic v pljučih, debelem črevesju in pri levkemiji, vse to brez poškodb zdravih celic.

Sodelavci univerze v Marylandu (ZDA) so v svoji študiji dokazali, da so se po uporabi ekstrakta ploda aronije v zdravljenju visoko razvitega tumorja v glavi že v 24 urah uničile vse maligne celice. V primeru raka na debelem črevesju Ht-29 pa se je v prvih 24 urah nevtraliziralo 60 odstotkov rakavih celic.

Osebne izkušnje

D. S. (ZDA), star 50 let je jemal tablete proti povišanemu krvnemu pritisku, proti diabetesu, prav tako pa je imel tudi ugotovljen Hepatitis C. Najhuje je bilo, ko so mu morali povedati, da ima maligni tumor na jetrih. Odstraniti so mu marali celo del jeter. Po operaciji niso več delovala normalno. Predlagali so mu transplantacijo kot edino možno rešitev. Po več zdravniških posegih je v bolnici shujšal za 32 kg. Ko se je vrnil domov, je imel samo 44 kg.

V trebušni votlini se mu je začela nabirati voda (vodeničnost), zato se je moral redno vračati v bolnico na drenaže. Bil je zelo slab z občutkom, da je vsak trenutek zadnjič vdihnil zrak. Ni imel več ne energije ne moči, bil je prepričan, da transplantacijo jeter ne bi preživel. Zaradi slabega zdravstvenega stanja se mu je zdelo, da njegovo življenje počasi ugaša. S tem so se strinjali tudi ljudje okrog njega.

Nato ga je nek prijatelj opogumil s predstavitvijo zdravilnih lastnosti aronije. Priporočil mu je jemanje aronije, ker je bil prepričan, da mu lahko pomaga. Bolnik je menil, da je prijatelj izgubil razum, ker je bil prepričan, da zanj ni več pomoči.

Vendar je vedel, da nima kaj izgubiti. Vsaj dan je začel uživati po 28 g (1 unča) svežih plodov. Počasi so se mu je začeli vračati moč, energija in teža. Počutil se je vse bolje. Ko ga je zdravnik videl, je bil popolnoma presenečen in rekel mu je le:

»Kar koli si že delal, samo tako nadaljuj. To deluje!«

Jetra so mu začela spet delovati, vodeničnost je popolnoma izginila. Krvni pritisk je postal normalen brez pomoči zdravil, tudi diabetes je izginil. Nadaljeval je z jemanjem tega močnega sadja. Zredil se je nazaj na 80 kg in počutil se je več kot odlično. Pravi, da ne podcenjujmo moč teh sadežev. Moč je resnična in pravi, da je njegova izkušnja dokaz za to.

Prav tako pravi, da naj se vsak prepriča v njegove trditve tako, da vsak dan šest mesecev poje po 28 g svežih plodov in se sam prepriča, kakšno spremembo v njegovem življenju mu bo to povzročilo.

Ta izkušnja je na njem pustila močan vtis. Tako močan, da je nadaljeval raziskovanja zdravilnih lastnosti te rastline. Postal je največji pridelovalec aronije v ZDA.

Z dovoljenjem avtorja Branislava Miljkovića sem prevedel in priredil v slovenski jezik.

  • Share/Bookmark

Breskova kodravost in monilija

Breskova kodravost je v zadnjih letih vse pogostejša bolezen breskev, ki jo mnogi povezujejo tudi s cvetno monilijo. Čeprav bom pisal predvsem o breskovi kodravosti, naj za uvod omenim nekaj osnovnih značilnosti monilije.

Najpogosteje se pojavlja na marelicah, češnjah, višnjah in slivah. Da je brst obolel že v preteklem letu, spomladi opazimo po tem, da imajo zdravi poganjki vse polno brstov, oboleli pa le malo ali pa so povsem goli. Bolezen se najraje pojavlja v deževnih in hladnih letih na cvetovih, od koder se dokaj hitro razširja prek peclja v brst in naprej po poganjku. Poganjek se praviloma že po cvetenju posuši, lahko pa je samo obolel in se posledice pokažejo šele naslednje leto. Drevesa imajo vse polno suhih vej in brez zdravljenja po nekaj letih drevo odmre.

Kako najbolj učinkovito preprečiti bolezen? Vsekakor morate sproti odstranjevati vse obolele veje najmanj 15 do 20 centimetrov v zdrav les. Brez škropljenja v primeru monilije v praksi ne gre več, zato jeseni poškropimo z bakrovimi pripravki, v drugi polovici ali proti koncu zime pa to ponovimo dvakrat v presledku 14 dni. Ko se pojavijo cvetni popki in še enkrat kasneje, ko odpade večina cvetnih lističev, poškropimo s pripravkom Octave.

Zdaj pa k breskovi kodravosti, ki je vsako leto vse pogostejša bolezen na breskovih drevesih. Pogosto predvsem ljubiteljski sadjarji tarnajo, da je z breskvami vsako leto slabše, ne vedo pa točno, kako ukrepati. Kodravost poleg breskev napada tudi nektarine in mandeljne ter celo nekatere okrasne rastline.

Za razliko od monilije kodravost ne napada cvetov, temveč se pojavlja kasneje, ko se na vejah pojavijo tudi listi. Listi se začnejo zvijati, postajajo nabrekli (mehurjasti) in se sčasoma obarvajo rdeče. To je znak, da so se na listih razvile glive. Listi kasneje sicer odpadejo in zrastejo novi, vsekakor pa priporočamo, da takoj ob pojavu bolezni odstranite vse obolele liste. Kot za monilijo je tudi za razvoj breskove kodravosti, ki jo povzroča gliva Taphrina deformans, najbolj ustrezno hladno in vlažno vreme. Pomemben je tudi veter in skupaj z dežjem prenašata spore gliv po drevesu in na druga drevesa.

Bolezen močno izčrpa obolelo rastlino, če obolelih listov pravočasno ne odstranimo in drevesa ne zdravimo. Vse obolele liste čim prej poberemo in jih varno uničimo (najbolje zažgemo in tako preprečimo širjenje spor), kasneje pa zrastejo novi listi. Če je napad močan, odstranimo tudi vse plodove. To je zelo pomembno, sicer drevo sčasoma oslabi in lahko v kombinaciji z monilijo povsem odmre.

Kako preprečujemo breskovo kodravost? Podobno kot monilijo, zato je zelo pomembno, da ti dve bolezni koščičarjev preprečujemo s škropljenjem. Obvezno jeseni, ko odpade večino listov, drevo temeljito do tal poškropimo z bakrovimi pripravki (Cuprablau), škropljenje pa ponovimo proti koncu zime z dvema zaporednima škropljenjima v presledku 14 dni.

In nikar se ne tolažite, da se to dogaja samo pri žlahtnih sortah breskev. Za t.i. vinogradniške breskve je namreč veljalo, da so bolj odporne proti tema dvema boleznima, vendar so tudi najbolj zagrizeni eko sadjarji spoznali, da brez škropljenja pač ne bo šlo. Še posebej v zadnjih letih zaradi vedno bolj zastrupljenega okolja, odpornosti gliv na posamezna škropila in seveda vremenskih pogojev, ki so v zadnjih letih vedno bolj ugodni za pojav teh bolezni. Seveda ob tem ne pozabite upoštevati navodil proizvajalca, ki jih dobite ob nakupu. V apotekah Kalia centrov vam bodo strokovnjaki rade volje svetovali pri zbiri.

  • Share/Bookmark

Ohranjamo kulturno dediščino: BOLNIŠNICA RDEČEGA KRIŽA V LITIJI

Ko se v letu 2014 spominjamo na dogodke iz prve svetovne vojne, od nje je minilo že sto let, moramo še posebno pozornost nameniti bolnišnici Rdečega križa, ki je v letih 1914 do 1916 delovala v Litiji. V njej so se zdravili ranjeni vojaki iz soške fronte, poleg Slovencev so bili med njimi tudi Bolgari, Bosanci, Čehi, Hrvati, Madžari, Romuni, Slovaki in še vojaki raznih drugih narodnosti.

Po odločitvi organizacije Rdečega križa za območje Kranjske, so bolnišnico s stotimi posteljami uredili v 4 učilnicah osnovne šole, v telovadnici sokolskega doma, 30 ranjenih vojakov pa je bilo nameščenih v gradu Ponoviče.

Preurejeni prostori so se čez noč spremenili v prijazne bolniške sobe. Opremila jih je podružnica Rdečega križa Litija za okraj Litija v sodelovanju z grofico gradu Ponoviče (vir Ilustracijski glasnik 29. 10. 1914, letnik 1, številka 9).

V začetku avgusta so bile vse predpriprave za sprejem ranjencev končane. Transport ranjencev pa je prispel v Litijo 3. 10. 1914. Za prevoz iz železniške postaje so poskrbeli gasilci iz območja Litija in Šmartno ter prostovoljci Rdečega križa pod nadzorstvom zdravnika Ivana Premrova.

To je bilo obdobje, ki je zahtevalo neizmerno požrtvovalnost vseh ki so delali v bolnišnici med katerimi je vsekakor potrebno izpostaviti Terezijo Svetec kot upravnico bolnišnice, Ivana Premrova kot zdravnika, Ano Planinšek kot bolničarka (po vojni edino babico na širšem območju Litije kar 32 let) in Martino Štok, ki je sodelovala pri pripravi prehrane za ranjence.

Iz  pisnih virov arhivskega gradiva je razvidno, da je podružnica Rdečega križa za Litijski okraj s pomočjo županovih uradov litijskega okraja naslovila prošnjo na širše občinstvo, da naj bi se za praznike spomnili ranjenih vojakov v bolnišnici. Odziv je bil daleč nad pričakovanjem. Z zadovoljstvom so v bolnišnici ugotovili, da je postala ta bolnišnica skupna stvar celotnega litijskega okraja (vir Slovenski narod, 10. 04. 1915).

Iz tega sledi, da smo že takrat spoznali, kaj pomeni čut odgovornosti do sočloveka, ki je v stiski in nujno potreben pomoči. To je solidarnost »Tebi v pomoč, človek«. Naj nas ta oblika odgovornosti do sočloveka krasi in bogati tudi v bodoče.

V petek 7. novembra 2014 so svečano odkrili spominsko ploščo v spomin na bolnišnico Rdečega križa v Litiji v času prve svetovne vojne. Spominsko ploščo stoji na stari sodniji, Cesta Komandanta Staneta 2 v Litiji. Ta dogodek so obogatili s krajšim kulturnim programom, vabljeni pa ste, da si ploščo ob priložnosti tudi ogledate.

Karlo Lemut

Objavljeno v reviji Levstikova pot.

  • Share/Bookmark

Projekt »Gremo skupaj… spoznavat dediščino«

Revija Levstikova pot

Naš medij vsebinsko na eni strani temelji na strokovni predstavitvi zgodovine in dediščine na območju Levstikovih občin in tudi nekoliko širše (Geoss, Grad Bogenšperk in Valvasor…), na drugi strani pa ima za cilj promocijo te dediščine, ki je glede na izpričan interes javnosti zelo zanimiva. Da gre za eno najbolj priljubljenih in zanimivih tradicionalnih učnih poti dokazuje dejstvo, da se na to območje vsako leto poda tudi po več kot 20.000 obiskovalcev obenem, turistična obiskanost na letni ravni pa je prav tako med najvišjimi v državi. Slednja je tudi jasno prepoznala vrednost vključenih destinacij, saj je prav ob tej učni in pohodniški poti ena najvišjih frekvenc registrirane kulturne dediščine ter razglašenih spomenikov lokalnega in državnega pomena. Iz tega razloga smo prepričani, da soustvarjamo vsebino, ki je v času prevladujočih negativnih novic in zasičenosti medijskega prostora s senzacionalističnimi pristopi vedno bolj pričakovana in zahtevana s strani bralcev, ki so jim privlačnejše pozitivne plati življenja in preživljanja prostega časa. Vsekakor gre torej za projekt, ki ima velik pomen za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti, ne le za prebivalce Levstikovih občin (Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje), pač pa za prebivalce širšega regionalnega okolja in nenazadnje nacionalne ravni, saj na to območje prihajajo iz vseh koncev Slovenije, pa tudi iz drugih evropskih in celo neevropskih držav, predvsem pa preštevilne obiskovalce, ki se radi vračajo v navedena okolja. Pomen projekta pojasnjujemo v nadaljevanju.

Predvideni projekt »Gremo skupaj … spoznavat dediščino« v svojem bistvu zajema komunikativno zasnovano posredovanje sporočil bralcu – bralca, ki ga pogosto zanima aktivno preživljanje prostega časa, tudi v skrbi za lastno zdravje, pritegne z dodano vrednostjo usmerjanja v koristno preživljanje prostega časa ob aktivnem spoznavanju bogate ponudbe kulturne dediščine, ki je prisotna ob Levstikovi poti. Na ta način je projekt zasnovan v inovativni smeri promocije kulturne dediščine in zdravega načina življenja, kar predstavlja izvirno zasnovan koncept, po katerem povpraševanje skokovito raste.

Projekt predvideva vključevanje strokovno-zgodovinskih vsebin, povezanih z regionalno prisotno kulturno dediščino vseh tipov. Nikakor namreč ne bodo vključeni zgolj spomeniki in registrirane enote nepremične kulturne dediščine, pač pa tudi nesnovna, »živa« dediščina, predvsem prek predstavitve lokalnih in regionalnih ljudskih običajev, obrti, načina življenja, praznovanj in sonaravnega načina življenja, ki postaja vedno bolj iskan. Navedene vsebine v kombinaciji z aktivnim preživljanjem prostega časa predstavljajo vedno bolj iskano kombinacijo informacij, ki jih posamezniki v preobilici sodobne medijske ponudbe vedno težje prepoznajo, zato pa toliko bolj navdušeno sprejemajo. Družbena relevantnost predstavljenih vsebin, kakor so predvidene, je glede na navedeno po našem mnenju tako visoka, da lahko trdimo, da je stopnja aktualnosti projekta med najvišjimi.

Kot izhaja že iz koncepta v času oblikovanja izvirne Levstikove poti je torej zasnova projekta v promociji hoje kot elementu zdravega načina življenja, ob tem pa tudi kot temelju za uživanje v naravi, spoznavanje dediščine, arhitekture, krajine, varovanja okolja, ohranjanje biotske raznolikosti… Temu tradicionalnemu izhodišču smo torej dodali element spoznavanja privlačnosti spomenikov in registriranih enot nepremične kulturne dediščine, pa tudi nesnovne, »žive« dediščine prek strokovne predstavitve lokalnih in regionalnih ljudskih običajev, obrti, načina življenja, praznovanj in sonaravnega načina življenja. V tem oziru predvideni projekt nedvomno prispeva tudi k izpolnjevanju preostalih ciljev, tako zagotavljanja pluralnosti in raznolikosti medijev oz. raznovrstnosti programskih vsebin, kot predvsem tudi k ohranjanju slovenske nacionalne in kulturne identitete ter slovenskega jezika. Levstikova pot je tradicionalno namreč pojmovana, kot izpričuje delo Frana Levstika Popotovanje od Litije do Čateža, kot kulturno-zgodovinska pot. Potopis kot literarna zvrst je v 19. stoletju pomenil možnost za okvirjenje drugih, ne ravno potopisnih sporočil. Na prvi pogled je potopisec sicer govoril o tem, kar naj bi med potjo videl, v resnici pa je bilo bistveno vse kaj drugega. Pri Levstiku npr. t.i. literarni program. Bil je prepričan, da je Dolenjska najbolj slovenska pokrajina, ker ne meji na prav noben neslovenski svet in tako ne more biti nikakor kulturno ‘okužena’. Zato se mu je zdelo več kot primerno, da med potjo premisli najintimnejši in najzgoščenejši del slovenske kulture – jezik in literaturo. Levstik je v svoj spis vključil svoj slovenski leterarni program, ki nam predstavlja zgodovinsko in motivacijsko dragocenost neprecenljive vrednosti. Tako nam uspe na Levstikovo pot vsako leto pritegniti na tisoče obiskovalcev, največ seveda na množično popotovanje v novembru. Vendar ne gre samo za pohodništvo – ‘dodana vrednost’ je v tem primeru tudi izkaz pripadnosti neki skupnosti in njeni kulturi. Njeni zgodovini, s tem pa tudi njeni sedanjosti in prihodnosti. Levstik je – v današnjem žargonu rečeno – neke vrste peticija, ki jo obiskovalci Levstikove poti podpisujejo s svojo hojo od Litije do Čateža (in še malo naprej).

Raba materinščine je pri tako maloštevilnem narodu, kot je naš, predvsem moralno vprašanje: ali vidimo v njej tolikšno vrednoto, da se je vredno zanjo kakorkoli truditi. Trubar je bil celo prepričan, da gre za skoraj teološko vprašanje: najvišji Gospod je že vedel, zakaj je ustvaril (tudi) slovenščino; torej je njeno zanemarjanje greh zoper Boga. Podobno Prešeren in še kdo – na različne načine. Šele kasneje – in še posebej danes – je v takšen odnos vstopil pojem statistične pragmatičnosti (o čemer piše že Vraz), celo tržnosti. Potem pa je stvar sprotnih jezikovnih ‘normativcev’, čému pritegnejo: ali trgu ali veri. Levstik, naj spomnimo, je po Trubarjevo trdil, da je ‘jezik narodu vse’, aksiom. Trdimo, da gre za kulturno-zgodovinsko Levstikovo pot. Prof. dr. Matjaž Kmecl o tem pravi: »Kultura je zelo širok pojem; je vse tisto, kar zmoremo – preprosto in poenostavljeno rečeno – narediti mimo ‘nature’. Zelo razširjeno in uporabljeno je tudi poimenovanje ‘telesna kultura’ za šport. V tem smislu je pohod od Litije do Čateža dejanje telesne kulture na eni in duhovne na drugi strani: pohodniki opravijo že s samo hojo telesnokulturno dejanje, v prav nobenem primeru pa že vse od začetne odločitve do zaključne kulturne prireditve ne obstanejo zunaj zgodovinske, duhovne, literarne, jezikovne kulture. Oboje gre sijajno skupaj, naj kdo pri svoji odločitvi na to pomisli ali pa tudi ne.«

Vse starostne, socialne in na druge načine kategorizirane skupine prebivalstva se vsakodnevno bolj ali manj srečujejo s sodobnimi problemi družbe, med njimi so še posebej socialno razslojenostjo oziroma ekonomsko neenakostjo, nezdravimi življenjskimi navadami, medgeneracijskimi konflikti in družbeno (ne)odgovornostjo v odnosu do duhovnega, socialnega in naravnega okolja. V tem oziru predvideni projekt prispeva tudi k utrjevanju pravne in socialne države ter razvoju izobraževanja in znanosti, kar vse predstavlja enega najpomembnejših ciljev. Zaradi hitrega civilizacijskega in tehnološkega razvoja se prej navedeni družbeni problemi, še posebej v urbanih okoljih, poglabljajo, naše dosedanje izkušnje pa kažejo, da mnoge probleme lahko rešujemo ali ublažimo njihove posledice v sodelovanju z naravo, v naravnem okolju. Kljub prizadevanjem posameznih interesnih skupin ali NVO je to težje realizirati v neavtentičnih urbanih okoljih. V primeru našega projekta pa gre za nevsiljeno in trajno sodelovanje z vsemi na način, ki omogoča, da bralcem podane ideje nevede zlezejo pod kožo. Z vsebinami v reviji bomo torej na neinvaziven način prispevali h:

- krepitvi zavesti o športnih aktivnostih – rekreacija, hoja za zdravo življenje;

- zmanjšanju občutka socialne razslojenosti in ekonomske neenakosti, ki vrača osebno in družbeno samozavest;

- odvračanju od alkohola in narkotikov z aktivnim življenjem in sodelovanjem z naravo in vcepljanjem bolj zdravih življenjskih navad;

- medgeneracijskemu sodelovanju;

- zavedanju po potrebi lastnega razvoja osebnosti skozi marljivost, doslednost in delavnost;

- večanju družbene odgovornosti vseh družbenih skupin.

Med temeljnimi cilji projekta pa bo tudi spoznanje bralcev, da hoja kot oblika rekreacije ni samo brezglavo tekanje po naravi, temveč v našem primeru gre za inovativne načine ozaveščanja o pomenu ohranjanja kulturne in naravne dediščine in spodbujanja družbene odgovornosti do ohranjanja avtohtonega rastlinstva ter izobraževanje in prenos znanja na mlade generacije prek izobraževalnih vsebin.

SEZNAM PREDVIDENIH TEMATSKIH SKLOPOV ZA NASLEDNJO IZDAJO REVIJE LEVSTIKOVA POT

Gre za izvirne vsebine, ki doslej še niso bile objavljene, po predvidenih avtorjih:

- Grad Turn, Bajčeva zidanica in Tona Zidarjeva – O pomenu slovenskega kulturnega programa, ki ga je v potopisu objavil Fran Levstik, o pomenu učiteljevanja Frana Levstika na gradu Turn in izročilu slovstvenega programa skozi današnji čas;

- O Juriju Humarju in zgodovinski pregled zdravilstva na Primskovem;

- Janez V. Valvasor in grad Bogenšperk – zgodovinski pomen Valvasorja z vidika tedanjega in današnjega časa za širše območje Levstikove poti;

- Seznam registrirane dediščine na območju Levstikove poti (občine Litija, Šmartno pri Litiji in Trebnje) s predstavitvami in predstavitvijo pomena za razvoj območja Levstikove poti;

- Revitalizacija Primskovega. Zgodovinski pregled mita o nepremagljivosti Gradišča s trojnim obzidjem v času turških vpadov na Slovenskem, kjer so še vedno vidni ostanki obzidja in kjer stojijo tri cerkve, v eni izmed njih je tudi grobnica bogenšperskih graščakov. Objavljena bo celo grafična skica Gradišča sredi prejšnjega tisočletja;

- Čatež pri Trebnjem z Zaplazom, zgodovinski pregled razvoja z vidika arhitekture, ključnih prebivalcev, krajine in kmetijstva. Na tem območju je bila speljana celo rimska cesta;

- Gremo skupaj… s hojo za zdravo vzgojo. Hoja kot zdrav način življenja s strokovni nasveti za izbiro opreme in prehrane. Poseben poudarek na prikazu, da hoja ni zgolj brezglavo tekanje, ampak da gre tudi za vzgojo o skrbi za dediščino, naravo, za sodelovanje različnih generacij s poudarkom na mladostnikih;

- Levstikov sadovnjak in tradicionalno sadjarstvo na področju Levstikove poti ter običaji in dediščina, povezana z njim. Zasajanje slovenskih avtohtonih sadnih sort z vidika samooskrbe s svežim sadjem, ohranjanje slovenskih sort sadja, promocija sožitja sadja, krajine, arhitekture, prebivalstva s posebnim poudarkom na mladih – poglobljena predstavitev projekta z vidika varovanja narave in dediščine.

Izvirno mesto objave: Levstikova pot

  • Share/Bookmark

Primskovo – najdbe iz starejše železne dobe

Geografski oris

Primskovo je dobilo ime po vasi v dolini in danes Primskovo obsega več vasi na tem območju. Naštejmo jih le nekaj: Sevno, Poljane, Mišji dol, Gornji Vrh… Sredi teh vasi se vzpenja Primskova gora, ki slovi tudi kot dolenjski razglednik. Prav na tem hribu pa se razprostira Gradišče. Gradišče je razloženo naselje z gručastim jedrom. Leži na pobočju 590 metrov visoke Primskove gore. Na vrhu hriba stojijo božjepotna cerkev Marijinega rojstva ter dve manjši cerkvi sv. Nikolaja in sv. Petra. Kraj je priljubljena izletniška točka.

Primskovo leži na stiku panonskega, alpskega in dinarskega sveta v okviru 45 km dolgem in od 3 do 12 kilometrov širokem pasu od Ljubljanskega barja do Raduljskega hribovja. Na tem območju se stikajo različne tektonske in kamninske enote.

Povprečna letna temperatura je 8,9°C, januarska -1,1°C in julijska 18,2°C. Kraji v kotanjah imajo okrog stopinje nižje povprečje. Vzrok je toplotni obrat, ki je najmočnejši v decembru.

Vegetacijska doba je 241, poljedelska sezona pa 171 dni. Obdobje s temperaturami pod 0°C traja povprečno 47 dni, v krajih s toplotnim obratom pa več kot tri tedne dlje.

Količina padavin se manjša z oddaljevanjem od glavnih reliefnih ovir za vodonosne zračne tokove z jugozahoda. Tako ima Primskovo kljub izpostavljeni pobočni legi le 1.266 mm padavin. Prvi višek nastopi poleti, drugi pa jeseni. Prevladujejo poletne konvekcijske, proti zahodu pa so vse izrazitejše jesenske frontalne padavine.

Zgodovinski oris

Vrh Primskove gore gre za prazgodovinsko gradišče. V bližini cerkve Marijinega rojstva je bila dokumentirana najdba železove žlindre iz starejše železne dobe. Območje gradišča obsega del naselja Primskovo, ledino Gradišče in vzpetino Primskova Gora.

Na vrhu so tri cerkve. Največja je župnijska cerkev Marijinega rojstva iz 16.stol. Ob cerkvi s pravokotno ladjo, ki prehaja v petosminski prezbiterij, je pokopališče. Ob glavno fasado sta prislonjena stolpiča, na desni je pokrito stopnišče., na južni pa zvonik. Na vzhpodni strani taborskega obzidja stoji cerkev sv. Petra. Gre za cerkev siz 15. stol. s pravokotno ladjo, ki prehaja v enako visok in širok križnorebrasto obokan, triosminski prezbiterij s tremi vzidanimi reliefnimi ploščami. Nad vhodom je zvonik na preslico. Novejša cerkev, ki je bila nekoč tudi šola, je zdaj kapela sv. Miklavža.

Na vrhu Primskove gore gre za velik taborski kompleks z dvojnim obrambnim obzidjem, zidan iz pravilno oblikovanih lomljencev, kar kaže na primorske vplive. Poleg cerkva stoji tudi ena najdebelejših in najstarejših lip v Sloveniji.

Rudi Bregar

Več o Primskovi gori pa v naslednji reviji Levstikova pot. Izvirna objava: Levstikova pot
Vir: Register nepremične kulturne dediščine

  • Share/Bookmark

dr. Matjaž Kmecl: Popotovanje iz Litije do Čateža in po duhovni zgodovini

Ob letošnjem popotovanju po Levstikovi poti sem se pogovarjal z 80-letnim dr. Matjažem Kmeclom, slovenskim literarnim zgodovinarjem, ki je pred četrt stoletja aktivno sodeloval pri uveljavljanju Levstikove poti med Litijo in Čatežem, že leta pred tem in po tem pa se je peš na pot odpravljal s svojimi študenti slovenistike ljubljanske filozofske fakultete. Intervju je bil objavljen v letošnji reviji Levstikova pot.

Rodili ste se leta 1934 v učiteljski družini in kasneje veliko potovali. Nazadnje ste se ustalili v Ljubljani. Se danes počutite Ljubljančana ali predvsem Slovenca?

Kadar me v Revirjih sprašujejo po tem, jim rečem, da sem pač Kumljanec, kar se po njihovo razume kot ‘zarukan rovtar’; tako, za šalo, in se po knapovsko režimo. Sem se pač rodil na senčni strani Kuma, na Dobovcu; potem sem lahko naslednjih nekaj let iz šentjurske šole na sončni strani Kuma, kjer sta bila starša učitelja, užival v širnih pogledih na dolenjsko deželico. Še kasneje, med vojno, smo se potikali okrog Radeč in Loke pri Zidanem mostu, po vojni smo se naselili v Velenju, na koncu sem pristal v Ljubljani. Malo cigansko se sliši, ampak tako je pač bilo. Zelo rad grem na Kum, zelo rad v Šaleško dolino, čeprav je danes industrijsko skvarjena (včasih je bila neverjetno lepa), zelo rad grem kamorkoli po Sloveniji; torej se počutim (malo kumljansko, velenjsko in ljubljansko obarvanega) Slovenca.

Mnogi vas imenujejo kar ambasadorja slovenske literature, saj ste tudi sami avtor več del. Katero svoje delo (ali več teh) bi posebej izpostavili in zakaj?

Ne mislim, da sem kaj hudo dobrega napisal; torej o tem raje ne bi govoril.

Z gorami ste povezani od malih nog. Ob neki priložnosti ste dejali, da vas je tja zvabila nekakšna erotika, v gimnaziji pa vas je s planinstvom zastrupil ravnatelj Tine Orel. Po vaših besedah je tam zgoraj svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, kjer se lahko vsaj malce očistite od čadaste doline in vsakodnevne rutine.

Kumski hribi so, tako si mislim, nekaj malega pustili v otroški duši; potem je bil tu oče, ki je kar naprej govoril, da bomo šli skupaj na Triglav, čeprav potem nikoli nismo šli. Nato je stopil v moj svet naš dragi gimnazijski ravnatelj Tine Orel, dolgoletni zaslužni urednik Planinskega vestnika; ta me je nekoč pobral iz jutranjega zavetišča in me za ves dan odpeljal v Logarsko dolino. Ko smo maturirali, nam je priskrbel tam tudi velik šotor; takrat sem prehodil velik del Grintovcev; bos, ker nisem imel čevljev. In šele sredi univerzitetnega študija sem neke jeseni sam krenil na Triglav, kamor sem se potem v življenju desetindesetkrat, vztrajno vračal; pa tudi v druge hribe. Imate prav: za sprotno očiščevanje glave, za dušo, kot se reče, pa tudi za krotitev telesa.

Vsekakor ste vsestranski (o vašem delu pišemo posebej), poleg strokovnega dela kot dolgoletni profesor slovenistike na ljubljanski univerzi, literarni zgodovinar in teoretik ter pisatelj, pa ste »zašli« tudi v politiko. Je bilo to nuja, zlo ali le dopolnilo k vašemu strokovnemu delu? Ste vstopili, da bi vanjo vnesli več kulture?

Predvsem zato, ker sem bil zmeraj bolj prepričan, da ni prav zelo etično, če na vse strani samo solimo pamet, resničnega dela pa ne vzamemo v roke. Premalo je samo vzklikati Slovenec sem! Zgodovina slovenske literature je sicer lepa reč, rad sem ji služil, toda zdela se mi je v nekem trenutku pač premalo.

Kot literarni zgodovinar zelo dobro poznate tudi Frana Levstika. Ob začetkih Levstikove poti iz Litije do Čateža ste kot literarni zgodovinar veliko pomagali s svojimi izkušnjami in nasveti. Na pot ste se vrsto let ospravljali tudi s študenti slovenistike. Pred vami je to delo opravljal prof. dr. Anton Slodnjak, vaše delo nadaljuje prof. dr. Miran Hladnik. Leta 1989 ste ob prvem natisu Levstikovega »Popotovanja« v knjižici Levstikove poti zapisali, da gre pri popotovanju iz Litije do Čateža v bistvu za popotovanje po duhovni zgodovini.

Potopis je v 19. stoletju pomenil možnost za okvirjenje drugih, ne ravno potopisnih sporočil. Na prvi pogled je potopisec sicer govoril o tem, kar naj bi med potjo imenitnega videl, v resnici pa je bilo bistveno vse kaj drugega. Pri Levstiku, recimo, tako imenovani literarni program. Bil je prepričan, da je Dolenjska najbolj slovenska pokrajina, ker ne meji na prav noben neslovenski svet in tako ne more biti nikakor kulturno ‘okužena’. Zato se mu je zdelo več kot primerno, da med potjo po njej premisli najintimnejši in najzgoščenejši del slovenske kulture – jezik in literaturo. Bil je v mnogočem učenec stare šole, ki je zahtevala od sleherne literarne ‘oblike’ tudi vnaprej določeno ‘vsebino’, odmerjeno in odmejeno s celotnim narodnim kulturnim oziroma duhovnim ustrojem. – V tem smislu je treba razumeti tudi opazko o potovanju skozi ‘duhovno zgodovino’.

Najznamenitejši del “Popotovanja” naj bi bil tisti, ki govori o literaturi in poskuša povedati nasvet, kako in kam naj se slovenski pisatelji obračajo, da bo njihovo delo smiselno in narodno. V spis je torej vključil svoj literarni program, tudi na pohodih smo se večkrat pridružili prizadevanjem za krepitev slovenskega jezika in kulturno samoohranitev. Kako ocenjujete več kot poldrugo stoletje star literarni program z zornega kota današnjega Slovenca? In z vašega zornega kota osebno?

Kot zgodovinsko in motivacijsko dragocenost. Poglejte, kolikšno množico ste s svojim dragocenim delom uspeli pritegniti na Levstikovo pot! Ne gre samo za pohodništvo – ‘dodana vrednost’ je v tem primeru tudi izkaz pripadnosti neki skupnosti in njeni kulturi. Njeni zgodovini, s tem pa tudi njeni sedanjosti in prihodnosti. Levstik je – v današnjem žargonu rečeno – neke vrste peticija, ki jo pohodniki podpisujejo s svojo hojo od Litije do Čateža (in še malo naprej).

Se Slovenci dovolj odločno bojujemo za slovenski jezik in kulturno samoohranitev? Znamo dovolj ceniti svoj jezik?

Od nekdaj trdim, da je raba materinščine pri tako maloštevilnem narodu, kot je naš, predvsem moralno vprašanje: ali vidimo v njej tolikšno vrednoto, da se ’splača’ zanjo kakorkoli truditi. Trubar je bil neizrecno celo prepričan, da gre za skoraj teološko vprašanje: najvišji Gospod je že vedel, zakaj je ustvaril (tudi) slovenščino; torej je njeno zanemarjanje greh zoper Boga. Podobno Prešeren in še kdo – na različne načine. Šele kasneje – in še posebej danes – je v takšen odnos vstopil pojem ’splačljivosti’, statistične pragmatičnosti (o čemer piše že Vraz), celo tržnosti. Potem pa je stvar sprotnih jezikovnih ‘normativcev’, čému pritegnejo: ali trgu ali veri. Levstik, naj spomnim, je po Trubarjevo trdil, da je ‘jezik narodu vse’, aksiom.

Mladi namesto po knjigah vedno pogosteje posegajo po internetu. Je to prednost ali slab obet za slovensko literaturo? Nas je lahko strah za usodo slovenskega jezika in literature?

Zakaj bi nas bilo strah? Če bomo verjeli v svoje slovenstvo, najsi gre za jezik ali literaturo, se ni česa bati. Za takšno vero, prepričan sem, stoji in hodi tudi množica pohodnikov od Litije do Čateža. Medmrežje in vse, kar gre zraven, pa je nuja današnjega časa; bog varji, da bi ga zanemarili.

Slovenci smo, pravijo, pohodniški narod. Radi hodimo v gore na zahtevne ture, mnogim zadostujejo že krajši sprehodi, prehoditi 22 km Levstikove poti pa tudi ni mačji kašelj. Levstikova pot je prva pohodniška pot, ki je nastala na osnovi neke literarne predloge, nekaj let kasneje so odprli tudi Jurčičevo pot iz Višnje Gore do Muljave. Si šport in kultura lahko podajati roki?

Kultura je zelo širok pojem; je vse tisto, kar zmoremo – preprosto in poenostavljeno rečeno – narediti mimo ‘nature’. Zelo razširjeno in uporabljeno je tudi poimenovanje ‘telesna kultura’ za šport. V tem smislu je pohod od Litije do Čateža dejanje telesne kulture na eni in duhovne na drugi strani: pohodniki opravijo že s samo hojo telesnokulturno dejanje, v prav nobenem primeru pa že vse od začetne odločitve do zaključne kulturne prireditve ne obstanejo zunaj zgodovinske, duhovne, literarne, jezikovne kulture. Oboje gre sijajno skupaj, naj kdo pri svoji odločitvi na to pomisli ali pa tudi ne.

Februarja letos ste praznovali 80. rojstni dan. S čim se ukvarjate zdaj? Pravega prostega časa za poležavanje verjetno tudi zdaj nimate.

Kakšno reč že še delam, kolikor seveda zmorem. Malo pa živim od starih spominov, tudi na premnogokrat prehojeno Levstikovo pot od Litije do Čateža.

Imate morda kakšno posebno sporočilo za popotnike, ki že 28 let vztrajno merijo pot iz Litije do Čateža in so po nekaterih podatkih vsi skupaj prehodili razdaljo, s katero bi posameznik že osemkrat prišel do lune in nazaj?

Naj hodijo vztrajno še naprej, luna je šele najbližje nebesno telo. Vi jim boste pa tudi tako zvesto stali ob strani, kot ste jim doslej. Vsi zaslužite v mojih očeh najvišjo hvalo!

Hvala, profesor Kmecl! In še na mnoga leta!

Intervju je bil objavljen v reviji Levstikova pot.

  • Share/Bookmark

Ameriški škržatek in zlata trsna rumenica

Za oboje, ameriškega škržatka in zlato trsno rumenico smo že slišali. Vsaj slišali, vedno pogosteje pa se z obema mnogi tudi srečujejo. Ameriški škržatek je živalica (mušica, muha, …), zlata trsna rumenica pa je bolezen vinske trte, ki jo povzroča nevarna bakterija, ki uničuje vinske trse. Mnogi vinogradniki so že morali posekati cele vinograde. Poglejmo si malce o škržatku in rumenici. Zdravila proti bakteriji ni! V poštev pride samo preventiva, zato nekaj nasvetov o tem. Lansko leto se je v katastrofalnih razsežnostih razširila na Dolenjskem in v Beli Krajini, zato nekateri pesimisti ocenjujejo, da bo znana vinorodna Trška gora lahko ostala brez vinogradov, če se ne bodo učinkovito lotili vseh ukrepov. Imel sem priložnost slišati, da so posamezni deli Trške gore kot puščava, saj je bilo odstranjevanje trsov že izvedeno.

Kaj je zlata trsna rumenica

Zlata trsna rumenica (poleg nje že dalj časa poznamo navadno rumenico – Bois noir, je tudi neozdravljiva) je neozdravljiva bolezen vinskih trsov, ki jo povzročajo posebne vrste bakterij brez celičnega ovoja. Prvič je bila potrjena v vseh vinorodnih območjih leta 2009, prvič pa naj bi se v Sloveniji (Primorska) pojavila leta 2005. Škropiv proti zlati trsni rumenici torej ni, zatiranje pa je vezano zgolj na uničevanje ameriškega škržatka kot prenašalca in uničevanje obolelih trsov.

Kako odkriti ameriškega škržatka

Ameriški škržatek (Scaphoideus titanus) je zgolj prenašalec bakterij in ne povzročitelj zlate trsne rumenice (Flavescence dorée). Že ime pove od kod je prišel (ne vem, zakaj vse slabo pokasiramo iz Amerike). Ali se je pojavil škržatek, lahko spremljamo z rumenimi lepljivimi ploščami – Rebel ali Terminator. Obesimo jih v vinograd v začetku julija pred vzletom prsvih odraslih živalic. Spremljamo pa jih tako vse do konca avgusta. Še posebej pa do začetka avgusta, ko jih zatiramo.

Ameriški škržatek
Ameriški škržatek – odrasla žival, ki prenaša bolezen (foto: mag. Ga­bri­jel Se­ljak)

Nekateri sicer trdijo, da ameriški škržatek živi samo na trti in da razvije samo en rod na leto. Slednje drži, prvo pa ne, saj je že dokazano, da je med drugim zelo dober gostitelj ameriškega škržatka tudi srobot. Za tega pa vemo, da ga je na nekaterih območjih vedno več. Zato za srobot velja enaka skrb kot za vinske trse. Škržatka je treba zatirati čim bolj zgodaj v razvojni fazi, torej v fazi ličinke. Ko se enkrat razvije v odraslo žival (kot metuljček do 55 mm, je zatiranje izredno težavno.

Samo škropljenje škržatka in uničevanje trsov

Zato dosledno upoštevajo navodila pristojnih služb, ki upoštevajo, kdaj in kako je potrebno škropiti. Da ne bomo mislili, da s škropljenjem dodatno onesnažujemo okolje. Vsak vinogradnik, ki je dosleden, itak škropi proti drugim živalim (sukači, …) in hkrati uničuje tudi ameriškega škržatka. Škropila in čas škropljenja so namreč enaki.


Zlata trsna rumenica na beli sorti trte (foto: mag. Ga­bri­jel Se­ljak)

Bolezenska znamenja pri trti se začnejo pojavljati v mesecu juliju in se do jeseni stopnjujejo. Takoj ko zaznamo, da je posamezen trs obolel, ga čim prej izkopljemo s koreninami vred in sežgemo. Izkušnje kažejo, da prenos iz trsa na trs načeloma ni možen, vendar nič ni izključeno. Bolezen se namreč praviloma prenaša s prenašanjem obolelih sokov trsov iz enega na drugega. Poleg škržatka lahko torej bolezen prenesemo na drug trs tudi sami, če denimo v tistem času režemo poganjke ali trgamo liste in bi na ta način na rano drugega trsa prinesli sokove prejšnjega trsa.

Kako drugače zatrteti trsno rumenico kot z insekticidi nad ameriškega škržatka oziroma uničevanjem (sežiganjem) obolelih trsov? Čisto enostavno. Trs namakamo v vroči vodi 50 stopinj Celzija približno tričetrt ure. Ali je to mogoče praktično izvesti? Ni! Torej ni druge rešitve za obolele trse. Seveda pa termično tako obdelujejo sadike v trsnicah, da izključijo možnost prenosa zlate trsne rumenice na območje sajenja.

Kazni za neizvajalce ukrepov

Leta 2009 je kmetijsko ministrstvo sprejelo pravilnik, kjer so podrobno opisani ukrepi za preprečevanje širjenja in zatiranja zlate trsne rumenice, preberete pa si ga lahko v Uradnem listu RS 73/2009). Po tem pravilniku je vsak lastnik vinograda dolžen izvajati vse te ukrepe in je za neizvajanje ukrepov lahko tudi kaznovan! Samo eden izmed vinogradnikov ne izvaja teh ukrepov, pa so vsa prizadevanja drugih v okolici brez uspeha!

Kdaj škropiti

V rodnih vinogradih je treba opraviti tri dekadna škropljenja proti ameriškemu škržatku. Jaz osebno imam izkušnje z Stewartdom, Runnerjem, … Na trgu pa so še NeemAazal –T/S , Pyrinex 25 CS , Reldan 40 EC, Decis 2,5 EC in Decis 6,25 EG. Napovedujejo, da bodo prišla letos na trg še drugi pripravki, ki jih bodo v Sloveniji registrirali izredno. Vse za omejevanje širjenja te bolezni. Nekateri celo napovedujejo, da bi utegnila država subvencionirati škropila oziroma izvajanje nekaterih ukrepov za preprečevanje in zatiranje te zelo hude bolezni!


Zlata trsna rumenica na rdeči sorti trte (foto: mag. Ga­bri­jel Se­ljak)

Uporabite katero koli za to registrirano škropilo, pomembno pa je, da ga uporabite pravočasno. Zato bom navedel okvirne termine škropljenja, vsekakor pa sproti upoštevajte nasvete strokovne inštitucije, ki tudi sicer spremlja in javno objavlja obvestila o boleznih in škodljivcih. Za Dolenjsko je to denimo Kmetijski zavod Novo mesto.

Prvo škropljenje opravimo konec junija ali v začetku julija, drugo v sredini julija in zadnje, tretje v avgustu, če je potrebno oziroma, če tako napove prognostična služba. Tretje škropljenje pa je denimo obvezno v matičnih vinogradih in trsnicah. Za leto 2011 bodo pristojne organizacije to še posebej spremljale, saj zlata trsna rumenica lahko brez hitrega in učinkovitega ukrepanja uniči vse vinograde!

O tem je veliko napisanega, zato pobrskajte tudi po internetu. Bom pa zelo vesel, če bo kdo opisal kakšno svojo (bolečo) lastno izkušnjo, ki bo nenazadnje dober nasvet tistim, ki se s to boleznijo še niso srečali.


Zlata trsna rumenica na rdeči sorti trte (foto: mag. Ga­bri­jel Se­ljak)

Naj povem, da sem si slike sposodil na naslovu http://www.kmeckiglas.com/index.php?option=com_content&task=view&id=1413&Itemid=268, avtor vseh štirih slik pa je mag. Ga­bri­jel Se­ljak, KGZ Nova Go­ri­ca. Svojih slik ne morem objaviti, ker se mi bolezen še ni pojavila. Bom pa letos zelo pozoren tudi na to. :)

Uradno si o ameriškem škržatku in zlati trsni rumenici lahko preberete tudi tule: http://www.furs.si/svn/zvr/POSNadzori/Rumenice/RumenicePosObv/RumenicePosObv.asp

  • Share/Bookmark

Jagoda goji – za revitalizacijo organizma, za energijo in srečo

Goji jagode (latinsko so Lycium barbarum) izvirajo iz province NingXia na severozahodu Kitajske, zelo blizu Mongolije. Raste na rodovitnih zemljiščih ob Rumeni reki (Huang He) na nadmorski višini med 100 in 300 metrov. Iz Kitajske se je goji razširil po vsem svetu. Precejšnje nasade imajo tudi v ZDA.

Goji zraste kot grm v višino tudi prek treh metrov. Je odporen in lahko raste na prostem, seveda na zelo sončnem mestu. Grm cveti zelo bogato dobra dva meseca. Ker cvetovi bogato medijo, jo veselo obletavajo tudi čebele.

Morda celo premalo poznamo njene zdravilne učinke. Mnogi goji jagode imenujejo tudi rdeči diamanti ali kitajsko čudežno sadje. Ne brez razloga! Ni zanemarljivo dejstvo, da je število prebivalcev s starostjo nad 100 let v provinci NingXia štirikrat preseglo kitajsko povprečje! Zato bi lahko njihovo vsakoletno praznovanje – sicer ne po obsegu – lahko primerjali s praznikom jagod in češenj na Jančah. :)

Goji

Zdravilne sestavine

Goji jagode vsekakor sodijo med sadeže, ki imajo na svetu največ antioksidantov, vitaminov skupine B, vitamina C, karotena (precej več od korenja), več železa kot špinača in vsaj 18 aminokislin. Vsekakor pa snovi, ki imajo dokazano zdravilne učinke na človeški organizem. Goji tako zavira proces staranja organizma (že prej omenjena nadpovprečna starost Kitajcev v provinci NingXia), obnavlja organizem in izboljšuje fizično in duševno stanje človekovega organizma.

Vzgoja in oskrba

Goji jagode lahko razmnožujemo tudi sami. Nekateri so poskusili s semeni in potaknjenci. Njihovih izkušenj ne poznam, najbolje pa je posaditi rastlino, ki jo kupimo v drevesnici oziroma vrtnariji. Saj niso tako drage. Imajo pa deklaracijo. Jaz sem jo kupil v Krški vasi pri Brežicah (pri njih že vsa leta kupujem najrazličnejše sadike) – Rast Baznik. V začetku rastlina cveti in še nima plodov (jih odvrže), v drugem, predvsem v tretjem letu pa bi morala že bogato roditi. Seveda pa je marsikaj odvisno od oskrbe tal. Goji se gnoji z organskimi gnojili vsako pomlad, med letom pa lahko kakšno mineralno ognojilo z malo dušika. Goji za lepo cvetenje potrebuje fosfor, za tvorjenje plodov pa kalij. Če je le mogoče, naj bo sadika posajena na čim bolj sončni legi.

Odpravlja vse težave življenja?

Morda se bo slišalo nenavadno in presenetljivo, pa vendar. Učinkovine v goji jagodah
- podaljšujejo življenje,
- krepijo imunski sistem organizma,
- blažijo in celo odpravljajo glavobole,
- uravnavajo raven sladkorja v krvi,
- odpravljajo težave s srcem in pritiskom,
- izboljšujejo spomin,
- ščitijo oči,
- povečujejo spolno moč in so kot naravna viagra,
- premagujejo stres, depresivnost in nespečnost,
- pomagajo pri bolečinah v križu, …

Gre za sestavine, ki pozitivno vplivajo tudi na počutje, zadovoljstvo, izboljšanje imunskega sistema, prekrvavitve, zaviranje staranja, delovanje jeter in lepo kožo. Človek postane celo srečnejši!

Goji jagode uporabljajo tudi v alternativni medicini. Učinkuje denimo na hepatitis B. Uporabljajo ga tudi pri zdravljenju rakavih obolenj …

Nekaj primerov uporabe

Iz goji jagod lahko pripravim odličen sok. Še bolje pa je jagode zmešati z drugimi sadeži, denimo brusnico, granatnim jabolkom, malino, marelico in črnim grozdjem.

***
Sem pa našel tudi zanimiv recept za goji smoothie na naslovu PlanetBIO. V tem primeru uporabimo suhe jagode.

- prgišče goji jagod,
- jedilna žlica kakava v prahu,
- čajna žlička agavinega sirupa,
- 1 banana,
- 3 dcl ovsenega mleka

Pripravimo tako, da vse skupaj zmešamo v mikserju in dobimo pol litra hranljivega smoothija.

***
Listi se lahko uporabijo za čaj, rdeči plodovi pa se lahko uživajo sveži ali posušeni. Plodove lahko tudi zamrznete, iz njih iztisnete sok. Ko so plodovi lepo zreli, jih lahko namočite tudi v žganje in si na nek način naredite tinkturo za razkuževanje dlesni in celotne ustne votline.

***
V trgovinah prodajajo različne “napitke”, s katerimi obljubljajo odpravo vseh težav, o katerih sem napisal zgoraj. Seveda pa to tudi pošteno zaračunajo. Tako sem v neki slovenski internetni trgovini našel njihovo ponudbo (v enem litru je le 40 odstotkov soka goji jagode), kjer je treba za en liter pijače plačati debelih 25 evrov! Halo, ali ni bolje posaditi svojo rastlino (sadika stane borih nekaj evrov) in si sam pridelovati sok in pripravljati goji jagode na sto in en načni? :)

Goji
Takole pa izgleda drugo leto po sajenju. Zrasla je iz 20 cm na 2 metra višine, spomladi sem jo že pogrobal, da bom naredil iz nje živo mejo. In jeseni so bili na vejicah že mini plodovi.

Zaključek

Jaz sem svojo goji jagodo kupil leta 2011 in še nimam izkušenj. Glede na to, da se preizkusil že čisto vse, ni vrag, da mi ne bi uspelo. Ali je res tako vsestransko zdravilna, pa bom poročal, ko bom dopolnil sto let. :) Če imate prostor in želite živeti sto let, jo čim prej kupite in posadite. Priporočam vam nakup v Krški vasi pri Rast Baznik, kjer vam tudi svetujejo. Meni so bili njihovi nasveti vedno dobrodošli.

  • Share/Bookmark

Razmnoževanje pelargonij s potaknjenci

Pelargonije izvirajo iz južne Afrike, v Evropo pa so jih prinesli prek Anglije. Razvrščamo jih v več vrtnarskih skupin: regalke, conalke, pritlikavke, dišeče in bršljanke. So vedno zelene trajnice, čeprav mnogi mislijo, da so enoletnice ali dvoletnice. Verjetno zato, ker jih večina spomladi kupi v trgovini, jeseni pa zavrže.

Seveda pa si za vsako pomlad mlade rastline lahko vzgojimo sami s sejanjem ali s potaknjenci. Razmnoževanje s semenom je bolje prepustiti strokovnjakom, mi pa si poglejmo, kako razmnoževati vse vrste pelargonij s potaknjenci.

Lahko se odločimo za prezimovanje letošnjih rastlin tako, da rastline že pred prvo zmrzaljo skrajšamo na 10 cm, zemljo in korenine na približno 5 cm in odstranimo vse liste. Tako pripravljene rastline zložimo v s setveno zemljo napolnjen zaboj. Rastline naj se med seboj ne dotikajo. Postavimo jih v prostor kjer ne zmrzuje in ko se pojavijo novi poganjki, rastline presadimo v lonce, poganjke pa spomladi uporabimo za pripravo potaknjence.

Če le imate ustrezno hladen prostor za shranjevanje rastlin prek zime, je prav pozno poletje pravi čas za razmnoževanje pelargonij s potaknjenci.

Za razmnoževanje izberemo močne poganjke, ki jih odrežemo tik nad tretjim kolencem po vršičkom (slika 1), tiste pod najnižjim kolencem pa odstranimo. Odrežemo vse liste, razen dveh na vrhu (slika 2). Tudi cvetove ali morebitne popke odstranimo. Spodnji del potaknjenca pa odrežemo tik pod kolencem (slika 3).

Vzamemo cvetlični lonček premera 13 cm, ki zadostuje za štiri do pet potaknjencev in ga napolnimo z zemljo za potaknjence oziroma sejance (v Kalia centrih imajo pestro izbiro). Priporočamo, da je zemlja vlažna, ker zalivanje potaknjencev po sajenju ni priporočljivo. Pred sajenjem lahko poganjek namočimo v rastni hormon (slika 4), ki ga prav tako dobite v vrtnih centrih Kalia. Posajene potaknjence na rahlo zatlačimo z zemljo (slika 5). Tako posajene potaknjence damo na svetlo mesto, nikakor ne na neposredno sonce.

Zalijemo šele po petih do sedmih dneh v podstavek in ne z vrha lončka. Zakaj ne zalivamo z vrha lončka? Potaknjence lahko napade siva plesen in lahko odmrejo. Prav tako potaknjencev ne sadimo v plastične lonce, najbolj primerni so glineni, ker potaknjenci za ukoreninjenje potrebujejo veliko svežega zraka.

Kako ugotovimo, da se je potaknjenec uspešno ukoreninil? Ne, ni ga potrebno izpuliti iz lončka. Zadostuje samo pogled in če so se pojavili sveži listi, je bila vzgoja nove rastline uspešna. Ko se ukoreninijo, jih čim prej presadimo posamič v cvetlične lončke.

Kako jih prezimiti, pa je že druga zgodba. Ohraniti jih moramo v svetlem prostoru, kjer ne zmrzuje. Ne smemo pustiti, da bi se zemlja povsem izsušila, seveda pa ne pretiravamo z zalivanjem (zemlja naj bo le rahlo vlažna).

Tako vzgojene rastline so prihodnje leto veliko lepše in bolj cvetoče kot tiste, ki jih ohranimo iz prejšnjega leta. In verjetno boste bolj pozorni nanje, saj ste jih navsezadnje vzgojili sami.

  • Share/Bookmark

Andsko jabolko (Physalis peruviana)

Andsko jabolko je podobno paradižniku. raste torej kot grmiček, visok od 30 do 90 cm. Tudi občutljivo je na iste škodljivce in bolezni. Seme kali od 10 do 30 dni, glede tal pa rastlina ni občutljiva. Seveda pa potrebuje veliko sonca in vode. Posadimo jo lahko v lonce in gojimo tudi na terasah, prezimi pa le tam, kjer ne zmrzuje. Če jo lahko ohranimo prek zime, imamo naslednje leto plodove precej zgodaj.

Plodovi so oranžni ali rumeni, zelo pa so podobni paradižniku češnjevcu. Oviti so v lupino in izgledajo kot nekakšni lampiončki. Uporabljamo jih za sadne solate ali marmelade, lahko pa jih jemo tudi samostojno. Okus je kombinacija okusov paradižnika in ananasa.

Plodove obiramo, ko se “lampijončki” posušijo (med prsti šumijo kot papir). Zanimivo je, da tako dozorele lahko ohranimo tudi po več tednov.

Naj povem še to, da negojeno v Sloveniji uspeva tudi rastlina, ki ima podobne lastnosti s lampijončki. So bolj intenzivno oranžne barve in neužitni, saj so neznosno grenki.

Jaz sem nekaj rastlin posadil lansko leto in sem bil nad plodovi navdušen. Tudi marmelada je bila čudovita. Njami.

  • Share/Bookmark
Blog RUDI BREGAR | Zagotavlja SiOL | O Sistemu | Tema: Digg 3 Columns